SELEKCIJE
Osnovnošolci Mladinci/U-19 Članice Člani
Dödolaši Reprezentanca Slovenije Veteranske vrste

Dödolaši

NAVIJAŠKI DÖDOLAŠI

AVE 'DÖDOLAŠEM'

December 1996.
Po vseh težavah se je rodil Hokejski klub Moravske Toplice. Le kdo je takrat mislil, da se bo ta klub  tako hitro uvrstil na evropski pokal? Nihče, saj ni bilo ne palic, ne opreme, ne denarja. Pa se je hokej razvijal naprej preživel težka obdobja in zgodilo se je leto 2008, ko smo prvič organizirali članski evropski pokal. Že res, da smo tudi leta 1999 sodelovali na pokalu pokalnih zmagovalcev na Dunaju, a takrat je to bila ekipa sestavljena iz vseh klubov, le ime je bilo Moravske Toplice. 

Lanski turnir pa je bil naš. Samo naš. In zadovoljni smo bili z njim. Drugo mesto v domačem prvenstvo pa nam je letos spet dalo možnost sodelovanja na evropskem turnirju.  Celo lansko jesen smo čakali organizatorja  za Challenge in v novembru izvedeli, da bo treba odpotovati v Litvo.  Že na začetku nas je zajela vzhičenost pred dolgo potjo v neznano, a tudi strah kako bomo opravili vse stvari, ki nas tam čakajo. Pa je šlo. Vodstvo kluba se je dobivalo (pretežno pri Vinkovih) igralci so pa zadevo zgrabili zelo resno in delali. In na enem sestanku je padla ideja, da bi morda hotel kdo potovati z nami kot navijač ali turist. Klicali smo, ponujali potovanje in vmes skoraj obupali, da ne bo nobenega. A se je enkrat odprlo. Ko je predsedenik kluba pred operacijsko sobo po nesreči zaprosil medicinsko sestro naj ga čim prej vzamejo na operacijo, češ da on mora čez štirinajst dni na turnir v Litvo in se mu  mudi, so se mu le sladko nasmejali. Pa je šel. Tako kot še nekaj kmetov, ki so dali pod vprašaj spravilo sena, pa uslužbenci ki so reskirali dopust in upokojenca, ki sta svoj klasični ''nimam časa'' spremenili v ''midva tudi greva''.  

DODELASI

Klicalo se je, zbiralo prispevke in končno: 27 maj, dobimo se ob 16.00 pred občino. Pravzaprav smo se z našimi spremljevalci tu prvič dobili kot celoten kolektiv, a kaj hitro ugotovili, da so na poti z nami sami pravi. Avtor sem sicer tudi več krat trdil, da je bolje imeti na pot manj ljudi, a so naj pravi in prav to nam je uspelo. Kaj hitro se je pokazalo, da z klubom potuje peščica naših novih prijateljev, od katerih jih nekaj z hokejem do takrat niti ni imela opravka. Ker smo se že na pot odpravljali po sistemu, da kar imamo, imamo vsi in vse probleme rešujemo sproti in z dialogom,  ni tokom cele poti do Vilniusa prišlo prav do nobenega konflikta. Po 24-ih urah smo se namestili v Tenis hotel in brž spoznali, da nam je naš Vink poiskal hotel, ki nam je pisan na kožo.  Že popoldan se je pogledalo okolico in igrišče in že od začetka se ni nič godilo brez (takrat še) navijačev. Petkov popoldan pa je prinesel prvo tekmo. Na igrišče se je šlo kolektivno. Igralci hitro na igrišče in se ogrevat, toda: eni so hoteli masažo, drugi tabletko Apaurina, navijači pa so izobesili več slovenskih zastav, klubski pano in se pripravili na športni boj. Turški nasprotnik se sicer ni mogel kosati z našimi fanti, a za prebijanje ledu smo rabili vzklike z tribun in občutek da 1480 kilometrov od doma nismo sami. Izplačalo se je. Zmaga za gol nam je dala samozavesti navijačem, ki so ta dan postali navijaška skupina ''Dödolaši'' pa vlila želje po uspehu. Komentar edine ženske predstavnice ''že komaj čakam na tekmo'' je najboljši pokazatelj kako so spremljevalci dihali z nami. A pred drugo tekmo se je zgodil zgodovinski trenutek za naš klub. Prisotni ne bodo verjetno nikoli pozabili zgodbe kako se je rojevalo ''dödolaštvo'' in prav hrana, ki našim pravim dödolom ne seže do kolen je dala navijačem ime. Veselili smo se tega dogodka. Se vedno zabavali, predvsem pa bili ves čas skupaj, se radostili istih stvari in bili kolektivno v skrbeh, če je to bilo potrebno.

Pravo glasnost pa smo od naših simpatičnih Dödolašev bili deležni 1. junija, ko smo se uvrstili v finale in po prvem polčasu zaostajali za zadetek. Navijanje, ki je poželo simpatije tudi ostalih prisotnih je bilo prisrčno, predvsem pa so igralci čutili, da se spet igra  za rezultat in ljudi, ki jih spodbujajo. Izplačalo se  je, saj je glasnost ob podpori treh regelj in diktiranju sodnika Duriča ob navijanju, pokazalo kot ključ do uspeha. In potem se je zgodilo še nekaj. Obljuba, da za vsak dani gol v finalu pade (uf) 100 litrov vina. Da dobro ste prebrali, 100 litrov ceplenke. Na srečo so se igralci proti koncu umirili in nasprotnika premagali  z tremi doseženimi zadetki.  Zadnji pisk sodnika je sprostil evforija navdušenja. Objemali smo se tako igralci kot vodstvo kluba in Dödolaši, ki so hitro prišli na igrišče in z nami delili veselje. Lepo je bilo takrat biti član Hokejskega kluba Moravske Toplice.Na srečo nas je nevihta pognala z igrišča, sicer bi se veselje zavleklo v pozni večer, mi pa smo morali še na pijačo v gostilno, kjer so nam pripravljali kosila. Tudi od tu je bilo težko oditi, morda prav zato, ker se je tu rodila naša navijaška skupina. Tuširanju v hotelu je sledila dolga pot nazaj v Slovenijo in prešerno vzdušje se kar ni umirilo. Ni bilo zaspanih, slovenska pesem je odmevala z vsem ponosom in ko smo bili že malo izmučeni je sledil lažji šport - kartanje. Ja, nismo porabili na Perojevo igranje na klavir v hotelu, kjer smo mu spet skupaj z Dödolaši lepo pritegnili in si zaslužili nove simpatije.

DODELASI2

Celodnevni vrnitvi je sledil prisrčen sprejem v Tešanovcih. Pozdravi, čestitke in spet več krat povdarek, da smo vse dosegli tudi z pomočjo navijačev, ki so bili ves čas naš dvanajsti igralec in ki so z odkrito simpatijo do kluba vnesli nove dimenzije, ki jih doslej nismo poznali.

Zato: hvala vam Dödolaši, veseli smo da ste bili z nami in naš uspeh je tudi Vaš uspeh. V upanju, da boste tudi na novo gostovanje  potovali z nami vam izrekamo še en velik HVALA.

POSTANI TUDI VI ČLAN NAJVIJASKI KLUB DODELAŠI!!
PRISTOPNINE NI!!

Prijave pošiljate na: marketing@hkmtoplice.si