Aktualno

Kam plove slovenski hokej na travi

Minuli vikend bi se morale začeti  hokejske aktivnosti na prostem, a je mati narava še enkrat pokazala zobe in prekrižala načrte za izpeljavo prvih tekem, ki bi morale biti odigrane v Bratislavi in Budimpešti. Mraz, sneg in nemogoči pogoji za igranje so začetek prestavili na prihajajoči vikend.

Prav zato se je ponudila priložnost da pogledamo kam gre slovenski hokej na travi, kateri se je uradno začel igrati  leta 1948 z prihodom oficirja Nikoliča v Ljubljano od takrat pa ga v Sloveniji igramo neprekinjeno. Tri leta zatem se je pojavila predhodnica sedanje Zveze za hokej na travi  Slovenije. A nekaj nejasnosti je vseeno. Naknadno se je pojavila fotografije iz leta 1914 ko na igrišču Ilirije v Ljubljani stojita skupaj ekipi hokejistov na travi in igralci hazene (predhodnica današnjega rokometa). In kaj lahko se zgodi da bo v prihodnje začetek premaknjen na to obdobje. Slovenski hokej na travi ima še eno živo legendo tega športa. Prof. Evgen Titan, ki je bil vsesplošni športnik in tudi atletski sodnik na Olimpijskih igrah v Rimu je eden od še živečih pionirjev tega športa. In prav njemu gre zasluga, da se je ta šport ohranil v Sloveniji, zlasti v Prekmurju, pa čeprav so ga dolgo igrali v Ljubljani, Mariboru, Sevnici, Krškem Domžalah, Celju in še kje. Ironija. Hokej, ki velja za gentelmenski šport, šport univerz, šport  premožnih... je preživel v najbolj revni  slovenski pokrajini.

 In kje je danes ta eminentna športna panoga v Sloveniji in kakšna je njena usoda? Prelomno leto je vsekakor 1991, ko se je Slovenija osamosvojila. Pred tem so naši klubi igrali v zahodni skupini jugoslovanskega prvenstva, medtem ko je vzhodna skupina pokrivala Vojvodino in Srbija. Prav Vojvodinci so blesteli v bivši Jugoslaviji, serijsko osvajali državne naslove in odlično zastopali jugoslovanski hokej v Evropi. Za naše predstavnike so praviloma ostajale drobtinice, kar se je najbolj videlo na turnirju republik in pokrajin, kjer je slovenska reprezentanca praviloma bila v boju za zadnje ali pred zadnje mesto. A kot rečeno je prav osamosvojitev prinesla napredek. Klubi so zaigrali v samostojnem prvenstvu, začeli so sodelovati z tujimi klubi in v evropskih pokalih, predvsem pa so se uredile stvari v klubih.

Prav možnost sodelovanja v evropskih pokalih je bil (in je še) največji magnet za napredovanje v hokejski igri. Ko se je zatem še oblikovala ženska interliga, dve leti pozneje pa še moško tovrstno tekmovanje, je to bilo nekaj kar še pred desetletjem nihče ni niti sanjal. Oblikovala se je reprezentanca, ki je odigrala celo kvalifikacije za evropsko prvenstvo, igralci pa so se izbirali iz šestih klubov.Naj nergači še takjo bemtijo, a neizbežno dejstvo je, da so se takrat postavljali temelji današnjim rezultatom. Prvo besedo so imeli igralci iz Lipovcev, dobro pa so se že vključevali igralci Triglava. Manj jih je prihajajo iz Ljubljane in še manj iz Maribora. V tem obdobju (december 1996) se je ustanovil še klub v Moravskih Toplicah.

A že tu so se začele pojavljati prve lepotne napake. Igrišča z umetno travo so zrasla zgolj v Prekmurju in to je bil razlog da so počasi začeli usihati centri po Sloveniji. Dejstvo pa je, da brez takih igrišč ni kvalitetnega dela. Pri tem  pa tudi ne gre spregledati, da so hokejistom ponekod tudi nagajali. Najslabše je bilo prav v prestolnici. A kvaliteta se je kljub temu dvigala. Igralci Lipovcev so večkrat bili udeleženci evropskih klubskih tekmovanj, drugega kakovostnega razreda, v Evropo pa so tekmovali  tudi igralci in igralke Triglava in Moravskih Toplic. Medtem so se začeli tesni kontakti z Evropsko hokejsko federacijo,začela pa so se tudi izobraževanja tako za sodnike kot ostale hokejske delavce. In tovrstna aktivnost še traja. Danes je naša Zveza solidno organizirana, a zdaj je čas da se naredijo koraki naprej. Napredovanje v kvaliteti hokejske igre se je ustavilo, pa čeprav se tudi nižje selekcije  odpravljajo v tujino. Možnosti izobraževanja je več kot kadar koli prej, a  dokler se ne bo povečalo število klubov, dokler se ne pojavijo novi hokejski centri, bodo hokejski delavci cepetali na mestu. EHF je pripravljena pomagati pri edukciji in prepoznavnosti hokeja  in morda je prav prihod novega hokejskega vodstva decembra lani  tisto, kar bo stvari spremenilo na bolje. Ekipa ima energije in mladostno zagnanost. Morda bi vseeno lahko bil prisoten v ekipi kdo od stare generacije z izkušnjami, a dajmo jim možnosti. Spremembe in širitev so praktično obvezne, a vprašanje je , če je čas za to pravi. Hokej na travi je dragi šport in trenutni časi mu niso naklonjeni.  

Ker pa čas teče je potrebno vsaj začeti z delom. Interesa za to športno panogo je po Sloveniji dovolj.