V minulih mesecih, ko so tako hokejski treningi kot tekmovanja bila zgolj pobožna želja športnikov smo imeli možnost poklepetati z ljudmi, ki so zaznamovali slovenski hokej na travi in mu dali trajni pečat. In eden od takih je tudi Jože Korpič, iz Čepincev, živeč v Murski Soboti. Danes uspešni odvetnik je celo življenje vpet v šport, mi pa ga gostimo kot človeka, ki je v osemdesetih letih spet vrnil hokej na travi v našo prestolnico. A poudariti moramo še eno informacijo: Jože Korpič je bil leta 1978 (ko se je hokej na travi že igral v Čepincih) organizator prvega mednarodnega srečanja športnikov iz Čepincev in Porabja. To je bilo prvo tovrstno srečanje v povojni Jugoslaviji oziroma v času ”železne zavese” med kakšnim jugoslovanskim klubom in klubom iz Madžarske. In vsled tega je leta 2018 bilo jubilejno srečanje starih prijateljev izpred 40-ih let. Prav zato je Jože Korpič, sicer tudi ustanovitelj in predsednik ”Neodvisne stranke Pomurja” pravi sogovornik.
– Kaj počne danes Jože Korpič?
J.Korpič: ”Sem odvetnik od leta 1987. Živim sicer v Murski Soboti, a imam stalno bivališče v Čepincih, kjer sem skoraj vsak dan in vsak vikend. Dosti spremljam šport v občini in regiji in če slišim za hokej na travi le-ta vedno pritegne mojo pozornost.”
– Se vas je kaj dotaknila korona kriza?
J.Korpič: ”Držal sem se predpisov in nisem zbolel ne jaz, ne moji, niti moji zaposleni. Več sem bil doma in z doma sem šel, če je to bilo res potrebno.”
– Bili ste ustanovitelj HK Ljubljana, ki se je takrat imenoval Svoboda. Od kod ideja in kako se je začelo?
J.Korpič: ”Prekmurski študenti smo se največ dobivali na Viču v gostilni Marno in Katrca. Ob kramljanju smo vedno imeli idejo, da bi nekaj začeli delati, vendar nismo mogli priti do zaključnega cilja. Govorili smo o nogometu, a smo se zavedali, da z tem ne bomo postali prepoznavni. Želeli smo nekaj česar v Ljubljani ni in hitro se mi je rodila ideja, da je hokej na travi prava stvar. To je bilo presenečenje tudi za prekmurske študente, ki so za ta šport sicer slišali, toda niso vedeli kako se igra. Ko sem jim pokazal, da se igra z hokejskimi palicami, ki imajo ročaj kot kmečka orodja, smo se odločili da bomo začeli z pripravami na ustanovitev kluba. Seveda nismo imeli ne rekvizitov niti golov, zato smo se povezali z sekretarjem ZTKO Murska Sobota gospodom Ludvikom Zelkom, ki nam je zagotovil vse potrebno. Palice smo celo dobili iz Čepincev in Markovec, kjer takrat več niso igrali hokeja. Vse to so nam z malim tovornim vozilom pripeljali v Ljubljano in postavili na lešnato igrišče na Svobodi na Viču. Ko smo se prekmurski študenti zbirali popoldan med 17.00 in 20.00 uro na igriščih smo postajali zanimivi tudi za domačine na Viču, ki so spraševali za to igro. Povedali smo jim, da je to hokej na travi. Postalo jim je zanimivo in hitro smo dobili 5-6 domačih igralcev iz bližnje okolice. Kmalu smo zbrali 11 igralcev in ustanovili HK Prekmurski Študent ter ga vpisali v register društev pri občini Vič in se včlanili v športno zvezo Ljubljana, ki je domovala ob igrišču Svobode. Po registraciji smo začeli z treningi in sestavili ekipo ter se dogovorili za prvo prijateljsko tekmo z HK Pomurje Murska Sobota. Potem ko smo začeli igrati se nam je pridružila še peščica igralcev iz Maribora, ki je leta 1984 zapustila klub zaradi vrnitve domov in ta skupina je pozneje ustanovila klub v svojem kraju. V tem času je hokej postajal zelo prepoznaven. Leta 1985 se je klub preimenoval v UHK Svoboda in začel delovati v sklopu univerze Ljubljana. Tudi ustanovni člani kluba so se začeli vračati v domačo regijo in v klubu so začeli prevladovati ljubljanski igralci, ki so tudi sami začeli voditi klub.”
– Vam je znano, da je prav UHK Svoboda bil naš prvi klub, ki je sodeloval na tekmah evropskega pokala in prvi, ki je osvojil evropsko medaljo?
J.Korpič: ”To mi je znano, saj smo pozneje igrali proti njim in moj bivši klub je postal moj tekmec. Fantje so bili odlično pripravljeni in so blesteli zlasti v dvoranskem hokeju.”
– Ste tudi vi mnenja, da je klub usahnil ker Ljubljana ni imela igrišča z umetno travo in je bilo potrebno vse tekme gostovati?
J.Korpič: ”Pozneje več tega nisem spremljal razen preko medijev. Šel sem ven iz teh vod in se posvetil službi. Ostal sem pa v prijateljskih stikih in če sem šel v Ljubljano sem se oglasil na Viču.”
– Se strinjate, da slovenski hokej na travi ne zaživi ker ga trenutno ni v Ljubljani?
J.Korpič: ”Se strinjam. Tam so občinska sredstva zelo omejena in se delijo predvsem v panogah ki so imela status vrhunskega športa. Za hokej ni bilo denarja in večino stvari so si morali igralci kupiti sami. To pa je seveda mlade odvračalo od tega športa. Tako je bilo tudi z gostovanji. Prvo gostovanje je bilo v Zagrebu, kjer smo igrali v pravem snežnem metežu. Takrat smo potovali z vlaki. Ker klub ni imel donacij smo si karte plačevali sami.”
– V Čepincih je bilo dosti odličnih športnikov, tudi hokejistov. Kako si to razlagate?
J.Korpič: ”Enostavno: to je bila kmečka otročad in preko cele nedelje se je igralo na igriščih. Igral se je nogomet, ki pa je tudi povečal zanimanje mladih za druge športe. Tem otrokom nič ni bilo težko. V večje klube se ni dalo priti, zato so se angažirali v panogah, ki so jim bile dane.”
– V Čepincih ste včasih organizirali simpatične hokejske turnirje na naravni travi. Kako se jih spomnite?
J.Korpič: ”V Čepincih smo organizirali prvi turnir z vsemi slovenskimi klubi. Turnirji so bili odigrani na naravni in neravni podlagi, kjer si težko kontroliral žogico. Toda turnir se je vedno končal v splošno zadovoljstvo, ob obilici gledalcev.”
Foto: Jože Korpič
(jč)