Čaka nas precej dela

Kljub dejstvu, da je Tekmovalna komisija pri ZHNTS, katero vodi Boštjan Stanko že razpisala prvenstvo za sezono 2021/22, so misli prenekaterega hokejskega delavca v Sloveniji še pri reprezentančnem turnirju, ki je potekal v Lipovcih v začetku letošnjega avgusta. Uradno je potrebno potegniti črto tako nad organizacijo turnirja, kot nad prikazanim naše reprezentance.
Verjetno pri sami organizaciji ni kaj dosti za razpravljati. Vse vajeti takih tekmovanj ima vedno v rokah uradno osebje EHF, domačin pa zgolj izpolnjuje predpisane zahteve te krovne organizacije. In ker smo v Sloveniji tovrstnih turnirjev imeli že precej, praviloma z izvedbo tekmovanj ni težav. Poudarjam ”praviloma”. Letošnje zahteve EHF so bile tako stroge, da so vse tekmovalke, strokovno osebje in organizatorji bili vse čas v t.i. mehurčku. Tudi naše igralke. Ja gospodar časa je tudi v športu še vedno njegovo veličastvo – korona virus.
Nekaj več razprav je lahko na temo igranja hokeja in kvalitete katero smo tokrat videli pri nas. Poznavalci hokeja na travi so že od samega začetka turnirja uvrščali med glavne favoritinje reprezentanco Ukraine. In niso se motili. Gre za reprezentanco, ki je vrhunsko pripravljena tako fizično kot tehnično. Gledajoč njihovo igro dobi človek občutek, da bo ruski pristop v športu izpred 50 let še dolgo vel v tej državi. In verjetno bi se vse naše moške ekipe morale hodo potruditi, da ne bi v srečanju z to zasedbo šli z igrišča z povešeno glavo. V drugo skupino bi morali dati igralke Švice in Turčije. Če smo od Švice morda pričakovali malo več, nas je v prvi tekmi prijetno presenetila Turčija. Čeprav so v medsebojnem srečanju z Švicarkami bile izraziti boljše, so pred nasprotnikovimi vrati bile zelo neučinkovite in izgubile za gol. Občutek smo dobili, da jih je ta poraz tako potolkel, da se do konca turnirja niso mogle pobrati in so z 3. mestom morda celo razočaranje turnirja. Več od pričakovanega so pokazale tudi igralke Portugalske. Morda bo kdo nad trditvijo presenečen. A povejno, da smo se vsega nekaj let nazaj z njimi povsem enakovredno kosali. Če držijo informacije sta na Portugalskem prav hokej na travi in rokomet v največjem razcvetu. V zgornji polovici tabele so bile tudi naše južne sosede, Hrvatice. A priznajmo: zgolj zato ker so bile v skupini z tremi reprezentancami. Hrvatice so bile precej neprepoznavne in žal imamo občutek, da so vrh kvalitete ženskega hokeja naše sosede že dosegle in zdaj ni več pravega napredka. Vse bolj diši tudi po dejstvu, da so se v njihovem vrsto let najmočnejšem klubu – Zelini, zgodile kadrovske spremembe in občutek je, da bo to kar precej vplivalo na žeski hokej. Tudi Slovakinje so nekoč doživljale lepše trenutke. Zavedam se, da vse ekipe ne morejo biti na vrhu. Tod slovaška reprezentanca v pristopu ni pokazala ničesar, kar bi lahko pohvalili. Obilica zgrešenih podaj, obupna fizična pripravljenost in na trenutke občutek miselnosti ”kaj delamo tukaj”’ jih je pripeljala na predzadnje mesto.
In kaj so pri vsem tem pokazale naše igralke? Resda bore malo. Toda kljub temu moramo najprej iskati pozitivne stvari. Reprezentanca je zelo mlada. In prikazano je njihov domet. Toda tu se sili določena miselnost. Bo ta rod deklet od tu naprej napredoval. Če se vse tukaj ustavi in bo naslednje druženje le kratek čas pred novim tekmovanjem, potem je vse skupaj bilo nesmiselno. Če pa se bo odslej z njimi delalo, hodilo na tekmovanja v tujini, morda pošiljalo dekleta v kampe v tujini.. no, potem nam lahko dekleta v prihodnje pripravijo hokejske užitke. Seveda bo treba slediti svetovnim trendom: dobra fizična pripravljenost in hitra igra z malo držanja žogice.
Nepomembno je tudi dejstvo, da se je na tekmah naših deklet zbralo precej gledalcev. Na tisti z Hrvaticami celo nekaj sto. Kaj to pomeni? Da si ljudje želijo gledati tekem, hokejski delavci pa se bodo morali potruditi, da bodo to lepe tekme, izenačene in vsaj občasno tudi z zmago Slovenk. Brez vsega tega pa bo hitro vsega konec. Morda pa ne bi bilo slabo, da bi se hokejisti na travi zgledovali po svojih ”bratih” z ledu. Ko smo v Sloveniji imeli zgolj eno profesionalno ekipo, je reprezentanca igrala svoj najboljši hokej in bila na Olimpijskih igrah peta. Ja, v športu so cilji nekaj obveznega, srčnost pa obvezen dodatek.
(jč)