Daniela Pavalec Gumilar, kozmetičarka, ki igra hokej na travi
Dober mesec po končani sezoni hokeja na travi na prostem so misli na tekmovanje še vedno žive. Zlasti pri tistih, ki hokej imajo enostavno radi in so kljub nekoliko zrelejšim letom še vedno predani temu športu. In ena od takih je Daniela Pavalec Gumilar, ki je članica HK Triglav Predanovci že od malih nog. Hokej je namreč začela igrati pri petnajstih letih in od takrat je nepogrešljiva v zasedbi tamkajšnje selekcije članic. Odlično tehnično znanje, športno obnašanje predvsem pa želja po igranju dobrega hokeja sta razlog da je Daniela igralka kakršno si želijo v vsakem klubu. In prav zato je prava športnica za naš tokratni klepet.
– Kaj danes počne Daniela?
Daniela: ”Se vedno uživam v igranju hokeja na travi in prav vesela sem, da lahko vse to usklajujem s službenimi in družinskimi obveznostmi.”
– Se spomnite svojih prvih hokejskih korakov?
Daniela: ‘Seveda. Prvič sem slišala za hokej na travi, ko sta me pokojna prijatelja Simon in Sašo povabila na finale prvenstva. Dekleta so me takoj poklicala k sebi in kmalu zatem sem začela s prvimi treningi.”
– In kako se je potem nadaljevalo?
Daniela: ”Na začetku mi je bilo zelo težko. Moj oče je delal čez teden v Avstriji, mama me ni mogla voziti, ker nas je 5 otrok v družini, tako, da sem se čez teden vozila s kolesom in avtobusom iz Murske Sobote in to kar 2,3,4 krat na teden. Večinoma sem preživela tudi po 6 ur na igrišču s kadeti, mladinci in člani. Kjer je volja, je tudi uspeh, mi je govoril trener. Takrat smo se pripravljali na EP v Gibraltarju in v čast mi je bilo, da me je trener Vito po polletnem trdem delu izbral, da sem se ga lahko udeležila. Nato so sledile še priprave na Nizozemskem in nekaj zaporednih EP na Portugalskem.”
– Vi ste generacija sester Cipot, pa Sandre Buček, Sabine Sočič in ostalih, ki so nekoč odigrale številne dobre tekme tudi po Evropi. Se strinjate da je to bila za naše razmere odlična generacija?
Daniela: ”Ja, res je. To pa smo bile top ekipa, saj sem s to ekipo dosegla veliko golov in pozneje tudi naslovov najboljše strelke.”
– Kakšno vlogo je imel na vaše hokejsko znanje Vito Fujs, ki je bila takrat trener vseh hokejskih selekcij?
Daniela: ”Vito je bil strah in trepet v mojih začetkih igranja hokeja na travi, kar se tiče reda in discipline na treningih in trener, ki me je naučil tehnike hokeja in vsega, kar vem in pridno uporabljam še danes. Treningi so bili kar zahtevni, tudi kondicijski in ne bom pozabila, ko mi je Vito na igrišče postavil stol in med nogami stola sem morala delati forhend in beckhand na vsakem treningu, kar nekaj časa in danes sem mu za to hvaležna. Imel je avtoriteto in prav vesela sem, da je pripomogel k temu, da je tudi hokej postal ena izmed mojih obveznosti oz. odgovornosti.”
– Pravzaprav se zdi da so to bila zlata leta slovenskega hokeja na travi. Evropski pokali, Interliga, obilica gostovanj, dobri finančni pogoji za delovanje. Se strinjate z mojo trditvijo.
Daniela: ”Res je. Takrat smo igrali vsepovsod. Komaj sem prišla iz šole , je priletel Vito s polnim kombijem igralk in že smo skoraj vsaki vikend šle igrat na Hrvaško, Slovaško, Italijo…”
– Je v vaši družini kaj potenciala za nove hokejiste/ke?
Daniela: ”Ja, moram povedati, da sem mamica dveh čudovitih otrok in da smo kar športna družina. Sin Lionel (13) sicer že nekaj let trenira nogomet, hčerka Lara (8) pa gre včasih z mano na trening. Drugače pa vsi smučamo, drsamo, rolkamo, plavamo, kolesarimo in planinarimo.”
– Spremljate kaj tudi dogajanja v slovenskem hokeju, ali zgolj odigrate in počakate novo tekmo?
Daniela: ”Hokej rada spremljam kolikor mi čas dopušča in ni mi žal časa, ki ga žrtvujem, vendar vidim, da danes pri mladih ni več tistega zagona oz. zelje, kot jo imam jaz že od nekdaj oz. tiste borbenosti. Danes so mladi zelo neodgovorni do športa, vedno imajo nek izgovor, vedno se iščemo če nas bo dovolj, da sploh odigramo tekmo.”
– Kaj je tisto, kar vas v teh letih še drži pri hokeju, čeprav moramo priznati, da v tujini zlahka najdete ljudi ki igrajo hokej pri 80-ih letih?
Daniela: ”Hokej je za mene sprostitev in v tem tempu življenja pravi balzam za dušo. In, če pogledam na vsa pretekla leta, kaj vse sem s hokejem doživela, medalje in plakete za najboljšo strelko, ki sem jih dobila, sem prav ponosna na vse kar sem že in upam bom še dosegla v moji hokejski karieri.”
– kot izkušena igralka, kaj bi svetovali mladim? In seveda tudi staršem, ki so pogosto večji problem za športno neaktivnost otrok?
Daniela: ”Le s trdim delom in voljo se daleč pride, postavite si cilje in delajte na tem, da jih dosežete, bodite tekmovalni. Starši, motivirajte svoje otroke in jim bodite zgled, spodbujajte jih k ukvarjanju s športom, saj otrok s tem pridobiva na samozavesti, si gradi kariero, se uči sodelovati, si zastavlja cilje kar pa je najpomembnejše – postane odgovoren.
Srečna sem, da sem v svojem življenju našla šport – hokej, ki ga z veseljem, navdušenjem in z željo po zmagi igram se danes.”
-Daniela, hvala za klepet in upam, da si bo dosti mladih prebralo ta najin razgovor.


Foto: Daniela Pavalec Gumilar, po koncu letošnjega državnega prvenstva
(jč)